Sovalu Noč · epizoda 1
Pot do gorskega jezera
Še brez posnetka
V tem jeziku posnetka še ni in ga še nekaj časa ne bo: najprej izbiramo glas sove Lu in izpopolnjujemo češke epizode. Do takrat si zgodbo preberi.
Cesta k horskému jezeru (Čeština, 6:52 min)
Večerni sprehod brez cilja in brez naglice. Greš čez travnik in skozi star gozd do jezera, sedeš na toplo klop in pustiš, da se dih upočasni v ritmu vode. Nič se ne zgodi. In to je dobro.
- Za koga
- Odrasli
- Dolžina
- ~10 min
- Tema
- Gore, voda, tišina
- Konec
- Počasen dih, težke roke in noge
- Jezik
- Slovenščina
Osnutek besedila z UIZaenkrat brez zvokaPrevedeno s pomočjo UI
Besedilo je napisala umetna inteligenca. Posnetka še nima. Besedilo je prevedla in pregledala umetna inteligenca.
Celotno besedilo zgodbe
Prikaži celoten prepis
To epizodo bere glas, ustvarjen z umetno inteligenco. Tudi besedilo je napisala umetna inteligenca.
Dober večer. Današnji dan je že za teboj in nič več ni treba narediti. Kar je bilo danes, je že mimo in zdaj ga lahko mirno spustiš.
Udobno se namesti, tako kot ti telo želi. Pusti, da se ramena počasi spustijo, da roke otežijo in da glava mehko počije na blazini.
Skupaj se odpraviva na pot do jezera, ki leži visoko v gorah. Nikamor se ne mudi, pot potrpežljivo čaka.
Pot se začne za zadnjo kmečko hišo v vasi. Ozka je, posuta z drobnim gramozom, in se vzpenja le rahlo. Na obeh straneh raste visoka trava, njene konice pa še lovijo zadnje tople sončne žarke.
Steza se počasi vije navzgor, po pobočju. Za teboj vas počasi potihne. Še kak oddaljen zvok te dohiti, potem utihne tudi ta in ostane le šelestenje trave.
Zgodnji večer je in zrak diši po senu in lesu. To je vonj pokošenih travnikov s konca poletja in desk, ki so se sušile na soncu. Globoko vdihneš ta vonj, potem ga počasi, brez naglice, izpustiš.
Drobni kamenčki tiho škripljejo pod tvojimi koraki. Korak, pa še en korak, v počasnem, enakomernem ritmu. Hrsk … hrsk … hrsk …
Slišiš svoje korake in ta preprost zvok te pomirja. Kot tiktakanje stare ure v tihi sobi, kjer se nikomur ne mudi.
Hodiš počasi. Nikamor se ti ne mudi in vsak korak je malo lažji od prejšnjega. Nikamor ti ni treba priti, samo hodiš, v svojem ritmu.
Telo samo ve, kam vodi pot. Na nič ti ni treba paziti, stopala sama najdejo svoje mesto, steza pa te nežno vodi naprej.
Zrak se počasi ohlaja, ko se vzpenjaš vse višje. Svežino čutiš na licih in na rokah. Čist je in lahek in prijetno ga je globoko vdihniti.
Tudi nebo spreminja barve. Najprej je zlato kot med, potem bledo rožnato kot breskova lupina, nato pa vse globlje in tišje modro.
Barve se počasi, skoraj neopazno prelivajo ena v drugo. Ni ti treba spremljati, kdaj se ena konča in kdaj se začne druga. Nebo samo opravi svoje, kot vsak večer.
Čez pot teče majhen potok. Voda je bistra in tiha, vidi se do dna struge. Na dnu se v bledi svetlobi svetijo gladki, okrogli kamenčki.
Prečkaš ga po ploščatih kamnih, kamen za kamnom. Kamni so široki, trdni in suhi, zato lahko na njih za trenutek obstaneš, čisto udobno.
Slišiš, kako voda tiho žubori pod tvojimi stopali. Diši sveže in čisto, po kamnu in mahu. Potem prideš na drugi breg in mirno nadaljuješ pot.
Za ovinkom te čaka star macesnov gozd. Debla so visoka in ravna in segajo daleč proti nebu. Med njimi je tišina, le nekje čisto visoko se premakne veja.
Za hip se ustaviš med drevesi in poslušaš to globoko, mirno tišino. Potem počasi, z mehkimi koraki, nadaljuješ po tleh, pokritih z iglicami.
Tla pod nogami so mehka. Pokriva jih debela, prožna plast iglic, ki duši vsak zvok. Tvoji koraki se komaj še slišijo, tihi kot šepet.
Zrak diši po smoli, toplo in rahlo sladko. Drevesa so ves dan stala na soncu, zdaj pa počasi vračajo ta topli vonj.
Svetloba med debli je vse šibkejša. Najprej zlata, potem siva in mehka, kot stara volnena odeja. Drevesa se počasi zlivajo z večerom, tiho, eno za drugim.
Gozd se počasi redči in med debli je vse več neba. Potem se med drevesi prikaže gladina. Jezero je mirno kot ogledalo.
V njem se zrcalita zadnja svetloba dneva in prva zvezda. Za trenutek obstaneš in gledaš, kako voda v tišini odseva vse: obrise gora, nebo in to eno majhno luč.
Ob bregu stoji lesena klop. Sedeš in se udobno nasloniš. Les je gladek, zglajen od let in še topel od sonca.
Toploto čutiš na hrbtu in pod dlanmi. Tudi kamni ob vodi še hranijo toploto dneva, tiho, kot peč hrani toploto, ko ogenj že ugasne.
Okrog tebe je vse mirno. Temni obrisi gora negibno stojijo okrog jezera, kot da bi tudi gore ta večer počivale.
Voda se nežno dotika kamnov. Pride in odide. Približa se bregu, se tiho umakne in se spet vrne.
Ta ritem ne hiti in se ne upočasni. Vedno je enak, miren in potrpežljiv, takšen, kot je verjetno že zelo dolgo.
Misli so kot drobni valčki. Pridejo, potem se same umirijo. Z njimi ti ni treba narediti ničesar.
Če se pojavi kaka misel, pusti, da jo voda prinese do brega, potem pa pusti, da jo odnese nazaj. Ni je treba zadržati, pa tudi ne pregnati. Gladina jezera se sama spet zgladi.
Sprostitev za konec
Zdaj dihaj tako počasi kot voda. Vdih skozi nos … in dolg, mehak izdih. Pride in odide.
Še enkrat. Vdih, počasi, zrak je svež in čist … in dolg, počasen izdih.
In še enkrat, v svojem ritmu. Vdih … in izdih, malo daljši od vdiha. Ničesar ti ni treba delati, samo dihati.
Če želiš, ostani še malo v tem počasnem ritmu. Vdih … in izdih. Dih je miren kot jezero.
Nad jezerom je vse več zvezd. Ni ti jih treba šteti. Dovolj je vedeti, da so tam, zgoraj na nebu in spodaj v vodi.
Svetloba zvezd rahlo trepeta na vodi, tam, kjer se premakne kak droben val. To je tiha svetloba, ki od tebe ne zahteva ničesar.
Roke so težke in tople. Prsti mehko počivajo na gladkem lesu klopi in počasi tudi oni otežijo.
Ramena so težka in topla. Spustijo se malo niže, kot ob koncu dolgega dne, ki je zdaj mimo. Hrbet je udobno naslonjen na klop in tudi on postane težak.
Noge so težke in tople, kolena se sprostijo. Stopala so težka in udobno počivajo na mehkih tleh, ki še hranijo toploto sonca.
Veke so težke, mehke in tople. Obraz se sprosti, čelo se zgladi, čeljust popusti. Vse telo je težko, toplo in mirno.
Voda ob bregu tiho pride in odide, vse tiše. Jezero bo ostalo tu, z njim pa tudi lesena klop, kamni in zvezde, vse v tišini.
Sem se lahko vrneš, kadar koli si zaželiš. Steza bo tam, za zadnjo hišo v vasi, in pot te bo spet potrpežljivo čakala.
Zdaj samo počivaj. Lahko noč.
Serija: Sovalu Noč
Naslednjo epizodo pripravljamo.
Morda ti bo prav prišlo
Jezikovne različice
- Cesta k horskému jezeru (Čeština)
- The Path to the Mountain Lake (English)
- Der Weg zum Bergsee (Deutsch)
- Camino al lago de montaña (Español)
- Il sentiero verso il lago di montagna (Italiano)
- O caminho até o lago da montanha (Português)
- Droga do górskiego jeziora (Polski)
- Le chemin du lac de montagne (Français)
- Cesta k horskému jazeru (Slovenčina)
- Het pad naar het bergmeer (Nederlands)
- Vägen till fjällsjön (Svenska)
- Út a hegyi tóhoz (Magyar)
- Drumul spre lacul de munte (Română)
- Put do planinskog jezera (Hrvatski)
- Vejen til bjergsøen (Dansk)
- Veien til fjellvannet (Norsk bokmål)
- Matka vuoristojärvelle (Suomi)
- Dağ gölüne giden yol (Türkçe)
- Стежка до гірського озера (Українська)
- Jalan Menuju Danau di Pegunungan (Bahasa Indonesia)
- 山の湖への小道 (日本語)
- 산속 호수로 가는 길 (한국어)
- الطريق إلى البحيرة الجبلية (العربية)
- पहाड़ी झील तक का रास्ता (हिन्दी)
Zasluge
- Besedilo: Osnutek besedila z UI
- Glas: Še brez posnetka
- Prevod: Prevedeno s pomočjo UI
- Naslovnica: ilustracija Sovalu
2026-11-13