Sovalu Pravljice · epizoda 1
Bodlinka in odeja iz listja
Še brez posnetka
Posnetek šele pripravljamo. Za otroško serijo izbiramo glasovno orodje, katerega pogoji dovoljujejo vsebino za otroke. Do takrat pravljico preberi skupaj z otrokom.
Ježek Bodlinka si ves dan zlaga toplo odejo iz listja. Zvečer pride premražena miška Pipa. Majhna zgodba o tem, da je v dvoje pod odejo še topleje. Nobenega strašenja, samo mirno uspavanje.
- Za koga
- od 3 let
- Dolžina
- ~10 min
- Tema
- Deljenje, jesenski gozd
- Konec
- Dih kot veter v listju, težke roke in noge
- Jezik
- Slovenščina
Osnutek besedila z UIZaenkrat brez zvokaPrevedeno s pomočjo UI
Besedilo je napisala umetna inteligenca. Posnetka še nima. Besedilo je prevedla in pregledala umetna inteligenca.
Beri
Na robu gozda raste star leskov grm. Veje se mu sklanjajo skoraj do tal, listi pa so že začeli rumeneti. Pod njim živi ježek Bodlinka.
Jesen je in počasi se večeri. Gozd diši po gobah in mokrem mahu, pa tudi malo po zemlji, ki je še topla od popoldanskega sonca. Vse je mirno, nikamor se ne mudi.
Odpadlo listje je mehko, zrak pa svež in čist. Nekje na tla pade želod, tok, in potem je spet tiho. Le majhen pajek počasi plete svojo večerno mrežo med dvema bilkama.
Bodlinka ima črn, vlažen smrček, rjave bodice in mehak, svetel trebušček. Počasi caplja skozi listje in prisluhne vsakemu drobnemu šumu.
Bodlinka ves dan nabira listje. Rumeno z breze, rdeče z javorja, rjavo s hrasta. Od jutra do večera, brez naglice, z drobnimi koraki.
Brezov list je majhen in okrogel, rumen kot sveže maslo. Javorjev list je velik, ima pet konic in je rdeč kot zrelo jabolko. Hrastov list ima valovite robove in je rjav kot topla skorja kruha.
Nosi list za listom, počasi. Včasih ga nese na hrbtu, zataknjenega med bodice, kot majhno pisano zastavico. Včasih ga s smrčkom potiska po mehkem mahu, zelo, zelo previdno.
Pod grmom jih skrbno zlaga, list ob listu, list na list. Če kak list zdrsne, ga Bodlinka s tačko popravi. Potem se obrne in gre po naslednjega.
Včasih se kak lep list zatakne za nizko vejo. Takrat Bodlinka potrpežljivo počaka, da ga sapica odpihne. Potem tudi njega odnese domov, k drugim.
Listje tiho šumi pod njegovimi tačkami. Nekateri listi so suhi in lahki kot puh, drugi še mehki in voljni. In vsi dišijo po jeseni.
Bodlinka se kdaj pa kdaj ustavi in povoha list. Njuh-njuh: gobe, mah in malo včerajšnjega dežja. Potem ga zadovoljno položi na svoje mesto, k drugim.
Počasi iz listja nastaja mehka, šumeča odeja. Rumeni, rdeči in rjavi listi ležijo drug na drugem in odeja je kot nalašč za zimo. Šuš-šuš, šepeta odeja iz listja.
Medtem se sonce počasi spusti za hrib. Na nebu nad krošnjami ostane še tanka oranžna proga, kot topel, mehak šal. Potem tudi ta zbledi, tiho, kot plamen sveče, ki ugasne.
Gozd se počasi umiri. Ptice so odpele svojo večerno pesem in se skrile v gnezda. Kos še enkrat čivkne iz bližnjega grma, potem utihne tudi on.
Na nebu zasveti prva zvezda. Majhna je in svetla in mirno utripa nad drevesi, kot da se tudi ona pripravlja na spanje. Vse se upočasni, vse se umiri.
Bodlinka se zavleče pod odejo, da bi jo preizkusil. Najprej pomoli smrček, potem glavo in majhna ušesa. Na koncu se ves zarije med listje, majhen in okrogel kot klobčič.
Na široko zazeha, zares na široko. Dobro mu je, mehko je in toplo, ravno prav. Šuš-šuš, šepeta odeja iz listja, malo tiše kot prej.
Bodlinka se pretegne in zadovoljno puhne. Bodice se mu počasi uležejo, tačke ga ne zebejo več. Zunaj je večer svež, pod listjem pa je toplo in prijetno.
Tedaj se iz trave oglasi tanek glasek. „Brr, kako je mrzlo,“ vzdihne miška Pipa.
Pipa stoji med visokimi bilkami. Tačke ima mrzle, repek pa zvit kot polžja hišica. Drobni smrček ji drgeta v svežem večernem zraku, z njim pa drgetajo tudi brčice.
Bodlinka pogleda svojo odejo. Velika je, topla je in njegova je. Ves dan jo je delal, list za listom.
Malo premišljuje. Ne mudi se mu, samo tiho premišljuje. Pogleda odejo, potem Pipo, potem spet odejo.
Odeja je velika, si misli Bodlinka, Pipa pa je tako majhna. Ena miška bo gotovo šla noter, in to čisto udobno. In listje šumi prav tako lepo tudi za dva.
Potem odgrne rob odeje in prijazno reče: „Pridi, Pipa. Prostora je za oba.“
Miška smukne noter, med listje. Listje tiho zašumi, potem je tišina. „Hvala, Bodlinka,“ zašepeta Pipa, čisto tiho.
Pipa se stisne k Bodlinki, na toplo. Njene mrzle tačke se počasi ogrejejo, ena za drugo. Tudi repek se malo odvije in ni več tako tesno zvit.
Nekaj časa oba poslušata večerni gozd. Zgoraj v krošnjah tiho šumi veter in rahlo ziba visoke veje. Nekje daleč, spodaj v dolini, žubori potoček.
Z višine počasi pade list. Enkrat se zavrti, pa še enkrat, in mehko pristane na odeji. Bodlinka se nasmehne: še en list, za darilo.
Veter šumi, potoček žubori, listje pa molči. Pipa počasi diha in Bodlinka počasi diha. Dihata skupaj, v istem mirnem ritmu.
In Bodlinka odkrije nekaj zanimivega. Vdvoje je pod odejo še topleje kot samemu. Oba ležita, drug ob drugem, pod mehkim, dišečim listjem.
Na veji nad njima sedi sova Lu. Perje ima mehko in sivo, oči ima zaprte, a vse sliši. Sliši veter, potoček in dve majhni dihanji pod listjem.
„Lahko noč, Bodlinka. Lahko noč, Pipa,“ tiho zašepeta Lu z veje. Pod listjem nihče več ne odgovori, le odeja se malo premakne.
Sprostitev za konec
Zdaj se namestiš tudi ti, prav tako kot Bodlinka pod svojo odejo iz listja. Udobno se uleži in zapri oči. Tako, kot ti je najbolj prijetno.
Blazina je mehka, odeja je topla in okrog tebe je vse tiho. Zdaj ti ni treba ničesar delati. Samo leži in poslušaj, kako dihaš, počasi in mirno.
Vdihni skozi nos, počasi, počasi, kot takrat, ko ježek voha listje. In izdihni skozi usta, dolgo, kot veter, ki piha skozi listje. Fuuu.
Še enkrat, prav tako. Vdih skozi nos, počasi … in dolg izdih skozi usta. Fuuu, nič se ne mudi.
In še enkrat, čisto počasi. Vdih … in dolg, dolg izdih. Trebušček se počasi dviga in počasi spušča, kot majhen val.
Roke so ti težke. Težke in tople, kot da bi na njih ležala mehka odeja iz listja. Tudi prstki postanejo težki, eden za drugim, vse do mezinca.
Tudi ramena so ti težka in topla. Počasi se spustijo, nežno, kot list, ki pristane na travi. Vse težja in vse toplejša.
Noge so ti težke, tudi kolena so težka. Stopala so težka in topla, kot da bi jih pokrivalo rumeno, rdeče in rjavo listje. Ves dan so tekla, zdaj pa počivajo.
Obraz je mehak, usta so mehka. Veke so mehke in težke in ostanejo zaprte. Kot da bi celo telo pokrivala mehka, šumeča odeja iz listja.
Šuš-šuš, šepeta odeja iz listja, vse tiše in tiše. Bodlinka in Pipa že spita, drug ob drugem, na toplem.
Tudi gozd počiva. Drevesa, mah in potoček so vse tišji in mirnejši. Sova Lu varuje gozd, veter pa tiho veje med drevesi.
Lahko noč.
Za starše: kaj vprašati
- Komu bi posodil/-a svojo odejo ali plišasto igračo, če bi ga zeblo?
- Kako je, ko z nekom nekaj delimo?
- Katero barvo listja bi dal/-a v svojo odejo?
Serija: Sovalu Pravljice
Naslednjo epizodo pripravljamo.
Morda ti bo prav prišlo
Jezikovne različice
- Bodlinka a deka z listí (Čeština)
- Bodlinka and the Leaf Blanket (English)
- Bodlinka und die Blätterdecke (Deutsch)
- Bodlinka y la manta de hojas (Español)
- Bodlinka e la coperta di foglie (Italiano)
- Bodlinka e o cobertor de folhas (Português)
- Bodlinka i kołderka z liści (Polski)
- Bodlinka et la couverture de feuilles (Français)
- Bodlinka a deka z lístia (Slovenčina)
- Bodlinka en de bladerdeken (Nederlands)
- Bodlinka och lövtäcket (Svenska)
- Bodlinka és a levéltakaró (Magyar)
- Bodlinka și pătura de frunze (Română)
- Bodlinka i pokrivač od lišća (Hrvatski)
- Bodlinka og løvtæppet (Dansk)
- Bodlinka og løvteppet (Norsk bokmål)
- Bodlinka ja lehtipeitto (Suomi)
- Bodlinka ve yapraktan battaniye (Türkçe)
- Бодлінка і ковдра з листя (Українська)
- Bodlinka dan Selimut Daun (Bahasa Indonesia)
- ボドリンカと落ち葉の毛布 (日本語)
- 보들린카와 낙엽 이불 (한국어)
- بودلينكا وبطانية الأوراق (العربية)
- बोडलिंका और पत्तों की रज़ाई (हिन्दी)
Zasluge
- Besedilo: Osnutek besedila z UI
- Glas: Še brez posnetka
- Prevod: Prevedeno s pomočjo UI
- Naslovnica: ilustracija Sovalu
2026-11-13